MI ali VI ali ONI – po srečanju z mladimi s celega sveta

Ok. Res sem stara. Prihajam namreč v tisto zadnje leto, ko je zakonsko dovoljeno, da samega sebe še poimenuješ, da si mlad. In v teh letih tako kot naši starši in stari starši pričneš s svojo mantro: “Ko sem bila pa jaz mlada…” Nekaj v tem smislu. No, takšna razmišljanja so me zadnjič napeljala na aktivno premlevanje o tem, od kdaj pomnim, da obstaja SKAM.

Moja pot je šla nekako takole: konec 8. razreda me je kaplan Luka povabil na usposabljanje Slovenske šole za animatorje. Glede na arhiv, s katerim upravljam do sedaj, si lahko rečem, da sem bila tistega leta 2005 ena prvih udeleženk sploh. In zgodba se je odvijala hitro: voditelj Štefan nas je na tistem vikendu več udeležencev povabil k sodelovanju pri Stični, pri Hitrih polžih. Če gremo skup – grem tudi jaz. In pristala sem v tistem velikem kolesju. Jaz, zgubljena, mirna dušica, sem skakala po odru Stične. In nato še nekaj let zaporedoma kasneje. Vmes enkrat takrat sem slišala, da to pripravlja in organizira SKAM – Skupnost katoliške mladine. Sem se takrat že čutila pripadno SKAMu? Mislim, da še ne. Bila sem Stičmanka.

In v letu, ko bi se že skoraj poslovila, so me vprašali, če bi vodila ekipo. Jaz, zgubljena, mirna dušica. Pa ja. In začeli smo se dobivati na SKAMu. Z Ano, Simono, Bernardom, Tino, Majo, Nežo.

Kot prostovoljki mi je SKAM pomenil v prvi vrsti samo prostor, kjer smo se dobivali, kjer sem lahko printala, poklepetala z Anko ali si skuhala čaj. Več si že nisem upala. Takrat se mi je iskreno zdel še nekako daleč… (S temi očmi si lahko sedaj veliko lažje predstavljam koga, ki ves prestrašen pritava do skupne pisarne in “da ne bo kaj zmotil” potrka na vrata… :D)

In potem se je klopčič začel odvijati… Vse do današnjega dne, ko že skoraj 5 let vsakodnevno obrabljam tipkovnico in tla pod mojim stolom v pisarni… Kaj ali kdo je SKAM zame danes? Kaj mi predstavlja? 

Pred tednom dni sem zastopala mlade iz Slovenije na predsinodalnem srečanju mladih iz celega sveta. Predstavljala sem se, da prihajam iz Skupnosti katoliške mladine: skupnosti mladih, ki verjamemo v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev s sedežem v Sloveniji. Glej no glej – to je tudi pomen kratice SKAM. Združevati vse mlade katoličane, torej vse, ki nam je skupen sveti krst in odločitev za katoliško življenje – ne glede na gibanje, red ali župnijo, ki je posamezniku bližje. Hkrati pa koordinirati in nuditi podporno okolje za mladinsko pastoralo na vseh ravneh. Predstavljala sem tako rekoč križišče dejavnih mladih katoličanov in strukture Cerkve, znotraj katere so dejavni vsi mladi – ali na lokalnem oratoriju ali pa pri največjem narodnem srečanju mladih v Sloveniji.

Ok, ampak zakaj pa je potemtakem tako težko povedati, se predstaviti, da prihajaš iz SKAMa, če je to skupnost mladih katoličanov? Ja, to smo MI! :) Ne samo ONI, ki delajo v pisarni; tisti, ki so včasih lahko tečni, zadrti, zavijajo z očmi, spet drugič pa z veseljem skuhajo kavo, poklepetajo ali posadijo rožice. TUDI ONI so samo del SKAM, tistega bolj operativnega dela; SKAM pa S(M)O tudi vsi ostali, ki sodelujejo pri projektih, ki brez idejne zasnove in organizacijske podpore ne bi mogli obstajati, pa tudi vsi mladi, ki z nami čutijo in živijo iste vrednote: katoliška vera, skupnost, opolnomočen posameznik, participacija, ustvarjalnost in odgovornost.

Človeško je, da se ideje, poti in zamisli med seboj razlikujejo in je težko najti skupno pot; človeško je, da prihaja do konfliktov; človeško je, da se med seboj dopolnjujemo in krepimo; Božje pa je sprejemati in odpuščati; Božje se je učiti, hoditi po korakih.

Zaradi vsega tega se mi pogosto zgodi to, da se kar razžalostim ob tem, ko nekdo od prostovoljcev ali tistih, ki so udeleženci na kakšnih naših programih pravijo: “VI na SKAMu…” Zakaj ne moreš biti del ene organizacije, združenja, gibanja ali reda ter hkrati tudi del druge? Si lahko skavt in skamovec? Preverjeno. Si lahko framaš in skamovec? Preverjeno. Si lahko uršulinka in skamovka? Preverjeno. In še in še… Žalosti me, da je ta pripadnost nekaj tako odsotnega in oddaljenega, nedoumljivega in tako težko sprejetega.

SKAM SMO mladi, ki se še oblikujemo, še nismo modri in zato je nekako razumljivo, da so naše napake pogoste in da storjeno lahko obžalujemo hitro, ker je bilo storjeno prenaglo ali premalo premišljeno.

Nočem pa se opravičevati ali se jeziti. Pišem, kar čutim in zaznavam. Bi pa rada slišala še koga, ki misli in čuti drugače. Ne grizem. :)

 

Avtor
Špela Pucelj
Odgovorna za mednarodno sodelovanje
  • Koledar mladinske pastorale
  • Slovenska škofovska konferenca
  • Urad Republike Slovenije za mladino
  • mlad.si