Ne boj se – vstani in voli

»Resnična vera vedno vključuje globoko željo po spremembi sveta, po prenosu vrednot, po tem, da svet pustimo nekoliko boljši, kot smo ga našli. Če je resnično “pravično urejevanje družbe in države glavna odgovornost politike,” Cerkev ne more in ne sme ostati na obrobju boja za pravičnost.« (Papež Frančišek, Evangelij veselja, 183)

Parlamentarne volitve so priložnost, da ne ostanemo na obrobju boja za pravičnost. So priložnost, da sooblikujemo sedežni red v dvorani, kjer se odloča o naši prihodnosti. Kjer se sprejema odločitve in potrjuje zakone. Od takih, ki vplivajo na to, kakšna bo višina štipendij, kje si bomo smeli zgraditi hišo do takih, ki definirajo ali bo javni program v vseh šolah enako financiran in ali družba podpira družine z več otroki. V tej dvorani državnega zbora se vsakodnevno vpliva na naša življenja. Ključi do te dvorane so tvoji, vsaj enkrat na štiri leta. Zakaj bi jih prepustil nekomu drugemu?

V Katekizmu Katoliške Cerkve lahko preberemo, da dolžnosti državljana do civilnih oblasti oz. do države vključujejo tudi volilno pravico in dolžnosti (KKC, 2255). Že papež Pij XII. je bil zelo jasen, ko je govoril o naši pravici in dolžnosti do volitev. Med eno izmed svojih avdienc je dejal: »Stroga dolžnost je za vse, ki imajo pravico voliti, moške in ženske, da sodelujejo na volitvah. Kdorkoli se vzdrži od tega, sploh zaradi svoje lenobe ali površnosti, stori velik greh sam po sebi, smrtno napako. Vsak mora slediti lastni vesti. Vendar pa je očitno, da glas vesti vsakega katoličana kliče k temu, da voli tistega kandidata, ki nudi dovoljšna zagotovila, da bo varoval pravice duš, delal za resnično dobro vsakega posameznika, družine in družbe z obzirom na Božjo ljubezen in katoliški moralni nauk.«

Za (mladega) katoličana je dejanje volitev dolžnost in je obenem lahko težavno premlevanje in premišljevanje. Vendar je po drugi strani hkrati tudi veliko bolj preprosto, saj o temeljnem okvirju svojega življenja ne rabimo vedno znova premišljevati. In tako se tudi ni potrebno vedno znova obračati po celotni politični mavrici za rešitvami, saj določene možnosti preprosto ne spadajo v naš, katoliški okvir družbe, v kakršni bi radi živeli. Kot katoličani imamo namreč ta privilegij, da imamo verno skupnost in cerkveno učiteljstvo vse nazaj do samega Jezusa Kristusa, ki nam pomaga sprejeti odločitev z najboljšimi možnimi posledicami.

Kot so zapisali naši škofje v svoji predvolilni izjavi: »Svoj glas podpore dajmo tistim strankam in kandidatom, ki se zavzemajo za vrednote pravičnosti, človekovih pravic, solidarnosti z ubogimi, spoštovanja človekovega življenja in zakonske zveze ter vladavine prava za vse ljudi. Prav tako je za vsako demokracijo ključno, da politika spoštuje versko svobodo in uredi delovanje verskih skupnosti.«

Zato dragi mladi katoličan in katoličanka: ne boj se vstati in reči, da si želiš drugačne družbe; da si želiš dobrih rešitev in da si želiš politikov, ki z odgovornostjo zrejo v prihodnost. Ne boj se, vstani in pojdi. Vsaj do volišča.

Avtor
  • Koledar mladinske pastorale
  • Slovenska škofovska konferenca
  • Urad Republike Slovenije za mladino
  • mlad.si