ESM Madrid: Peregrine en la Espana y fue inovidable

Objavljen zapis je pričevanje romarke Julije Mihovec. Julija, hvala! 

S prijavo na Evropsko srečanje mladih v Madridu sem presenetila vse, samo sebe še najbolj. Nisem ravno dekle, ki rada pohajkuje po svetu, odkriva nenavadnosti različnih krajev, si ogleduje znamenitosti, cele dneve hodi po mestu in nasploh preizkuša nove stvari. Milo rečeno je to zame nekaj najbolj mučnega, kar si živa duša lahko zamisli.

Sama sem se pač sprijaznila s tem, da preprosto nisem rojena za potovanja, moja mama pa ne. Takoj ko se je na spletni strani SKAM pojavila možnost prijave, sem na elektronski naslov od nje prejela povezavo s pripisom: “Premisli.” In sem res premislila, ne ravno dosti, saj sem se hitro prijavila, kar je bilo ravno nasproti s tem, kar sem. Poleg vsega pa sem že dve leti zapored vztrajno zavračala njene pobude na prijavo tovrstnih stvari. Vendar je v nekem trenutku nekaj v moji lavi poskočilo, kakšno kolesce se je zavrtelo v napačno smer in res sem v navalu evforije in navdušenja delčka časa izpolnila tistih nekaj kvadratkov z osebnimi podatki ter oddala prijavo. Po oddaji prijave poti nazaj ni več bilo in usoda je bila zapečatena, računi za evropsko srečanje pa plačani.

Pred srečanjem je potekal še sestanek in čez slab mesec sem se skupaj z ostalimi od mraza prestopala na avtobusni postaji, roke tlačila globoko v žepe bunde in čakala na avtobus številka osem. Priznam, bilo me je strah, saj sem se na romanje prijavila sama (resnično nikogar nisem poznala in če bi to storil kdo drug, bi mu rekla, da je nor) in tisti večer na dan odhoda, ko me je oče pustil samo na avtobusni postaji in se odpeljal nazaj domov, sem obžalovala prijavo, a le za trenutek. Takoj ko sem vstopila na avtobus, sem spoznala svojo novo prijateljico Urško, ki se je, tako kot jaz, na romanje prijavila sama. Usedla sem se zraven nje in ob petju v zadnjem delu avtobusa smo odrinili na pot v Madrid.

Noč je bila kratka, a vseeno dovolj dolga, da sem se vsaj približno naspala. Pravzaprav spanca zaradi vsega zanimivega, ki se je dogajalo okoli mene, sploh nisem zares potrebovala. En, dva, tri in že je avtobus ustavil pri kipu Krištofa Kolumba v Barceloni. Ura je bila dvanajst, na nebu brez oblačka pa se je razprostirala sončna svetloba in nikomur se ni zdelo, da je pravkar minil božič. Ustavitev je pomenila počitek za voznike, za nas pa dvanajst ur čiste svobode in raziskovanja mesta. Župnik nam je na avtobusu razdelil še manjše zemljevide Barcelone, označene z nekaj točkami, kjer so glavne znamenitosti mesta, ki si jih je vredno ogledati. V manj kot trenutku smo se razkropili na vse strani in si v dvojicah ali manjših skupinah odhiteli ogledati izbrane znamenitosti. Sama sem se z Urško odpravila pogledati katedralo, Sagrado Familio, sprehodili sva se po parku Guell, ki je bil takrat ravno v delni obnovi, se slikali pred slavolokom ter imeli vmes manjši počitek, namenjen pitju kave in vroče čokolade. Čisto na koncu pa nama je ostalo še ravno toliko časa, da sva si lahko ogledali prirodoslovni muzej zraven cerkve, kjer smo imeli skupno mašo. Po maši, okoli enajste ure zvečer, pa smo se odpravili na pot do našega končnega cilja – Madrida. Vesela sem bila, ko sem se po napornem dnevu, v katerem se je zgodilo toliko novega, lahko usedla za dalj časa in odpočila noge.

Naslednjega dne smo ob šesti uri zjutraj prispeli pred ustanovo, ki je sprejela romanje iz cele Evrope. Bili smo prvi, a so nas čisto po svetopisemsko sprejeli zadnje. Tam smo se razporedili v skupine po tri ali štiri. Jaz sem bila skupaj z Urško, Anamarijo in Nino. To, da sem po nekem čudnem slučaju pristala v skupini ravno z njimi, se je na koncu izkazalo za eno najboljših stvar, ki so se zgodile na romanju. Vsi smo prejeli vrečke, lončke, zemljevid mesta in nekaj osnovnih informacij o našem nadaljnjem bivanju v prestolnici. Skupaj s svojimi sopotnicami sem odhitela v dodeljeno župnijo. Za nas je to bila Santa Maria Blanca, lepa cerkev, čisto na obrobju mesta. Pot ni bila dolga in po nekaj ovinkih izgubljanja po ulicah smo le dosegle cilj. Tam so nas pričakale nasmejane gospe, piškoti in sok ter še nekaj ostalih romarjev iz vseh koncev Evrope.

Kmalu nam je bila dodeljena nova skrbnica, gospa Marija, ki je za tistih nekaj dni postala naša druga mama. Vse je presenetila s svojim odličnim znanjem angleščine in svojo pozitivno energijo. V manj kot desetih minutah nas je z avtom pobrala pred cerkvijo in skupaj smo se odpeljale do njene hiše. Bila je majhna, okrašena z novoletno-božičnimi lučkami in prav zaradi tega zelo prisrčna in ljubka. Marija nam je dodelila sobe in nam že takoj po prihodu izkazala nesebično gostoljubnost, saj nam je postregla s kavo in piškoti. Na hitro nam je še pripravila manjše kosilo, nato pa nas odpeljala do metro postaje, od koder smo krenile naprej do prostora, kjer se je delila večerja in kosilo za naslednji dan. V sosednjem prostoru smo imeli tudi skupno molitev.

Vsako nadaljnje jutro se je začelo približno enako. Potem, ko smo zjutraj skupaj pozajtrkovale, smo se odpravile v bližnjo župnijo, kjer smo skupaj imeli krajšo molitev. Peli smo pesmi iz majhne bele knjižice, ki smo jo dobili po prihodu, brali prošnje in berilo nato pa se po različnih narodnostih razporedili po skupinah, ki so nam bile dodeljene. Ko smo se le zbrali vsi člani skupine, smo debatirali o predlogih za gostoljubnost, ki je bila tudi letošnja glavna tema srečanja. Zanimivo je bilo spoznati ljudi drugih držav, slišati njihov jezik in tudi predstaviti svojega, medtem ko smo izmenično brali odstavke v knjižici. Skupine oziroma kar kateheze, kot sem jim rekla sama, so potekale uro in pol, kar pa se je v naš skupini izkazalo za nekaj popolnoma prekratkega. Vsi smo imeli namreč za povedati veliko stvari, želeli smo izraziti svoje mnenje, deliti izkušnje, zraven pa še kaj zapeti ob spremljavi ukulel in ustnega klavirja, ki ga je znal igrati eden od članov.

Sledil je prosti čas in v naslednjih dneh sem skupaj z Nino, Anamarijo in Urško odkrivala lepote Madrida. Anamarija nas je kot izkušena skavtinja, z izjemno dobro orientacijo, vodila po mestu in nam razkazovala znamenitosti. V ogromno pomoč nam je bil tudi spletni zemljevid, ki je sproti kazal pot in lociral znamenitosti okoli nas.

V tistih dveh dneh sem videla res velik del Madrida. Imeli smo tudi izjemno srečo, saj nam je bilo vreme več kot naklonjeno. Popoldne je sijalo sonce in ne spomnim se trenutka, ko bi na zemljo padla ena sama kapljica dežja. Skupaj smo si ogledale vse »must see« znamenitosti, kot so Plaza España, Parque del Buen Retiro, Plaza de Cibeles, Parque del Buen Retiro, Puerta del Sol, na kateri se nahaja znamenit kip medveda znan po imenu El Oso y el Madroana, in se sprehajale po tipičnih španskih ulicah, kjer se je kar trlo ljudi. Morda sem kaj izpustila ali pa mi je preprosto ušlo iz spomina, saj je bilo stvari več, kot sem pričakovala.

V soboto smo se tudi udeležile ene od delavnic, ki jo je organizirala skupnost Taizé. V mogočni cerkvi San Francisco el Grande smo se udeležile koncerta verske glasbe flamenka, ki ga je izvedel zbor »Blanca Paloma« (kar v španščini pomeni bela golobica). Prezbiterij so za tisto uro in pol napolnili barviti pevci z različnimi inštrumenti ter pozitivno energijo. Zapeli in zaigrali so nekaj meni neznanih skladb in tudi nekaj svetovno znanih, kot naprimer Feliz Navidad. Sama sem bila nad koncertom navdušena, prepričana pa sem, da so neizmerno uživali tudi drugi, kar pa so tudi dokazovali takrat dolgi aplavzi in vzkliki ljudi, ki so nakazovali na to, da si vsi želimo slišati še kakšno dodatno pesem.

Vsak večer je bila na sporedu tudi skupna molitev. Ogromno dvorano smo po večerji v dobri uri napolnili vsi mladi, ki smo se letos udeležili romanja. Ko sem se na začetku molitve obrnila nazaj, je bil pogled neverjeten, saj je bilo čudno, a hkrati tudi lepo videti toliko ljudi skupaj, ki jih povezuje Božja ljubezen. Pri skupni molitvi mi je bilo najbolj všeč to, da sem čutil Njegovo navzočnost. Bil je zelo poseben občutek, poleg tega pa se mi je petje s tako veliko množico ljudi zdelo nekaj nenavadnega in predvsem posebna izkušnja, ki jo bom zagotovo za vedno nosila v srcu.

Silvestrski večer je minil v bdenju za mir. Skupaj smo peli več kot pol ure; zapeli smo tudi meni najljubšo Magnificat. Tako smo v mirnem vzdušju pričakali novo leto, ki se je pritihotapilo k nam še preden smo se tega dobro zavedali. Potem, ko so kazalci prekrili številko dvanajst in je ena od članic Taizéjske ekipe naznanila novo leto, so sledili objemi, poljubi in stiski roke, ki pa so jih spremljale lepe želje. Takoj zatem smo se skupno prestavili v sosednji prostor, kjer nas je že čakala pogostitev. Sledil je še »festival narodov«, kjer se je vsak narod posebej predstavil s pesmijo, plesom ali čim drugim. Slovenci smo zaplesali na slovensko polko in zapeli eno narodno zabavno pesem. Ker je Valentin imel s seboj harmoniko, je bila glasba v živo. Mislim, da ni bilo človeka v dvorani, ki ne bi užival.

Malo čez drugo ponoči smo se utrujeni vrnili vsak nazaj v drugi dom. Zadnji dan je minil v duhu pakiranja in poslavljanja. Zjutraj smo se kot vsak drug dan udeležili skupnega bogoslužja, ob prihodu nazaj pa nas je v kuhinji že pričakala Marija, polno zaposlena s kuhanjem kosila. Kosile smo še s sosedi, mamo Belen, ki je bila Marijina sestra, in njeno družino, ter še s tremi Slovenci, ki so za tisti čas gostovali pri njih. Glavna jed je bila nekoliko podobna lazanji, le da so običajne listnate testenine zamenjali makaroni. Postregli so nam še s čipsom, solato in njihovimi tradicionalnimi sladicami. Lepo je bilo spoznati Marijino hčerko Julijo, ki se je ravno tisti dan vrnila domov s potovanja, in Beline tri sinove, ki so bili navdušeni nad košarko in Dončičem.

Marija nas je tisti zadnji dan odpeljala na naše zbirno mesto in še zadnjič smo se skupaj stisnile v objem. Priznam, težko mi je bilo pri srcu, hkrati pa je bilo v njem toliko sreče in zadovoljstva. Resnično se sprašujem, kam je šel ves ta čas. Dobesedno poletel je mimo in mi z njim na njegovih krilih. Moje bivanje v Španiji se je končalo, še preden sem se tega popolnoma zavedala. Ko smo se peljali nazaj, sem se nekajkrat obrnila po avtobusu in bilo je kot v čebelnjaku. Vsi smo klepetali, se smejali in si pripovedovali, kaj vse se nam je zgodilo. Ni bilo več čutiti tiste neprijetnosti kot na začetku, ko nas je bila velika večina tiho, saj smo se sedaj praktično po večini poznali, postali smo prijatelji.

Po več kot tridesetih urah vožnje smo prispeli nazaj tja, kjer smo začeli, na parkirišče. Takrat sem dokončno spoznala, da je praznikov in romanja konec. Še zadnjič sem objela Anamarijo, Nino in Urško ter se poslovila tudi od ostalih, s katerimi sem se zbližala v preteklem tednu. Vsi smo se vrnili v stare tirnice, a za pomembno izkušnjo bogatejši.

Jaz pa naj končam tako kot sem začela: Romala sem v Španijo in bilo je nepozabno.

Julija Mihovec

  • Koledar mladinske pastorale
  • Slovenska škofovska konferenca
  • Urad Republike Slovenije za mladino
  • mlad.si