Vtisi z romanja v Rim:
Na romanju mi je bilo lepo. V Rimu in Vatikanu sem bila prvič.
Želela sem si čim več videti in čim več informacij slišati, (sem bila požrešna), pa sem spoznala, da je potrebno postopoma, po manjših korakih.
Takrat, ko je bilo preveč informacij, sem se malo oddaljila in uživala v lepotah brez besed. Hotela sem te lepote obdržati še za okušanje kasneje ob gledanju posnetkov.
Park v Vatikanu mi je bil zelo všeč.
V petek, ko smo bili v Baziliki sv. Petra sem imela zame premalo časa, da bi jo začutila. Preveč je bilo naglice. Začutila sem ga šele v nedeljo popoldan, po razglasitvi blažene Terezije za svetnico, ko smo imeli prosto. Šele takrat sem imela čas zanj in za Boga, ter zase. Prevzel me je ta Božji mir. Imela sem čas biti na njegovem grobu in cerkvi. Povezanost s sv. Petrom. Čutila sem sebe v podobnih situacijah življenja, kot jih je imel sv. Peter, ko je Jezusu kaj “ušpičil”, seveda preden je postal svetnik.
Vedno mi je bil bližji sv. Pavel. V soboto, ko smo prišli k njemu, me je prevzela že zunanjost cerkve, njegov kip pred njo, sonce, ki je božalo cerkev. Ni besed, da bi opisale občutke v moji notranjosti. Bilo je božansko. Tudi pri njem sem imela čas malo posedeti pred njegovim grobom. V miru sem pogledala cerkev. Seveda sem stopila tudi tukaj skozi sveta vrata. Občudovala okna, strop, mozaik, kipe, stebre … Veličastveno.
Ganila me je tudi maša v Sloveniku. Sv. Pavel me je tako nagovarjal tudi pri branju Božje besede. »Kaj pa imaš, česar ne bi prejel? Če si pa prejel, kaj se ponašaš kakor da bi ne bil prejel?« (1 Kor 4,7)
»… ko nas sramotijo, blagoslavljamo;
ko nas preganjajo, prenašamo;
ko nas preklinjajo, prosimo;
kakor smeti sveta smo postali, vseh izvržek do zdaj.« (1 Kor 4,12–13)
Med mašo sem bila deležna videti na kelihu na desni strani prekrižana ključa, na levi strani odprto knjigo. Znamenje, ki mi je pokazalo na sv. Petra.
Prvič sem bila tudi v katakombah. Nekako me je nagovorilo to, da so kristjani imeli grobove. Pogani pa so se dali sežigati. Moje razmišljanje, da danes večina kristjanovi sledi zgledu takratnih poganov. (Žare?)
Prvič sem začutila utrip podzemne železnice – metroja. Lepoto zgodovine, različnih zgradb, lepoto fontan, lepoto znamenj, ki so bila prej poganska, pa so postala Božja znamenja.
Zahvaljujem se voditelju za organizacijo in vodenje, za potrpežljivost, za pogovore…
Zahvaljujem se svakinji, da se je odpravila z mano na romanje in mi bila v veliko oporo in pomoč.
Seveda hvala tudi vsem ostalim romarjem in popotnikom. Vsak izmed vas je pustil v mojem srcu lep spomin. Ne bom naštevala vseh imen, saj bi lahko po pomoti koga izpustila. Ja hvala vsem mladim, pa tudi tistim srednje mladim za to, da smo bili kot občestvo, kot ena enotna družina.
Hvala tudi obema duhovnikoma (Mateju in Matjažu), ki še študirata oz. končujeta študij v Rimu. Oba sta bila super. Eden je zaslužen za kovance s papeževo podobo, res hvala tudi za ta dar.
Štefka
