Prvi vikend ustvarjalcev Stične mladih – Velike reči mi je storil Mogočni!
S prijateljico sva po Stični mladih 2016 polni navdušenja sklenili, da se zdaj pa zares prijaviva v iskrivo ekipo ustvarjalcev Stične. Sčasoma so prvo zagretost zakrili vsakdanja rutina in druge dejavnosti, zato se je zdelo, da je mail z veselo dobrodošlico in vabilom na pripravljalna dneva ustvarjalcev Stične mladih prišel kot strela z jasnega - vsaj zame. Nekoliko sem oklevala, nisem bila prepričana, ali si to zares želim, vendar gre v dvoje lažje. »Pojdiva na dogodivščino,« mi je rekla prijateljica.
Tako sva se tistega lepega petkovega popoldneva v mojem malem starem fordu, ki nima za vinjeto, odpeljali do Šentvida. Med vožnjo čez cvetoče podeželje sva med drugim ugotavljali, kdo vse bo tam, kakšni bodo, kako se bova vklopili v družbo, kaj bo za jest, kje bomo spali, kaj bomo sploh počeli … Utrujeni od preteklega tedna nisva bili ravno optimistični.
Ko sva malo pred šesto iskali vhod v Zavod svetega Stanislava, sva naleteli na dekle z nahrbtnikom in spalno vrečo. Predstavile smo se in priznam, da sem bila presenečena in malo prestrašena, ko je omenila, da že več let sodeluje pri Stični – kako se bom kot sramežljiva novinka sploh lahko vključila v to dobro utečeno družbo starih mačkov? Misel sem pregnala iz glave, ko smo našle vhod in glavno dogajanje. Po podpisovanju prostovoljskih pogodb smo v roke dobile liste, na katere smo morale zbrati podpise ljudi, za katere je veljala neka lastnost. Pa dajmo, sem si rekla, globoko vdihnila, si priklicala nasmeh na obraz in zakorakala med ljudi. Sledili sta še dve zabavni spoznavni igri z baloni in vrvico.
Nato smo se razporedili po ekipah in pripravili kratke predstavitve. Moram priznati, da je bila najboljša predstavitev programa 19+ (to, da sama spadam v to ekipo seveda nima nikakršnega vpliva na mojo presojo =) ). Medtem sem presenečena spoznala, da bo dogodek za več tisoč mladih (lani je bilo udeležencev 6.000) pripravilo okoli 150 mladih, razdeljenih v 14 ekip: od ustvarjalcev programa in liturgije do tehnike in marketinga … (kar je noro.) Zatem smo se lotili nekoliko resnejše teme: ob Marijinem Magnifikatu (Lk 1, 46-55) smo razmišljali o svojem življenju, o soočanju s spomini, odnosu do starejših, zgodovine naroda in Cerkve. Dan smo zaključili z večerno adoracijo in molitvijo v kapeli.
Po nekaj urah spanca smo se spet srečali v kapeli pri jutranji molitvi. Ob zajtrku nas je namesto kave prebudilo toplo sonce in nam dalo energijo, da smo se vsak zase poglobili v papeževo poslanico in geslo letošnje Stične mladih: »Velike reči mi je storil Mogočni!« (Lk 1, 49). V pogovorih po skupinah smo si podelili svoje izkušnje in razmišljanja ob poslanici, vsak je dobil še nekoliko drugačen pogled na papeževo sporočilo. Po kosilu smo se spet razdelili po pripravljalnih ekipah in začeli z delom – zbiranjem idej, vrednotenjem prejšnje Stične in kako bomo sporočilo prenesli naprej. Žal sva morali s prijateljico dogajanje zapustiti malo predčasno, ker so naju doma čakale še druge obveznosti.
Ko sva se vozili proti domu, sva prišli do podobnih zaključkov: kar nekaj nas je novih, nisva edini takšni; vsi s(m)o odprti in nevsiljivi, zagreti in delavni; hitro smo postali domači drug z drugim; se že veselimo nadaljnjih načrtovanj in priprav; da Mogočni zares dela velike stvari – tudi po nas.
Veronika Pucelj
Celotno galerijo fotografij si lahko ogledate TUKAJ.
